I.
Knjižnica je umeščena je med park na severu in bodoči trg
na jugu in kot program optimalno zaokroža okolje javnih objektov
tržnice, kulturnega centra, nanizanih okrog parka pred kulturnim
centrom. Vhod z dveh smeri, s trga na jugu in parka na severu
omogoča tlorisna zasnova, saj sta oba vhoda v neposredni bližini
informacijskega in kontrolnega pulta. Knjižnica in ves javni
prostor okolice zahteva vizualno prevetrenost in dostopnost,
zato je v sistemu vzpostavljenih več transverzal, ki povezujejo
okoliške prostore. Knjižnica je prostor komunikacije človeka
z informacijo in tudi človeka s sočlovekom. Skozi zgodovino
je bila predmet prestiža, saj je bil dostop do znanja privilegij.
Knjižnica je bila ob parlamentih, železniških postajah in
katedralah vedno v družbi najeminentnejših zgradb zahodne
civilizacije. Danes svetovna mreža informacij postavlja ta
princip na glavo. Informacije so praktično absolutno dostopne,
demokratizacija znanja postaja popolna. Ta princip odraža
tudi vraščenost soboške knjižnice v prostor - dinamika jo
prežema tako v urbanem, kot tudi internem programskem in oblikovnem
smislu.
II. Osnovne funkcije bodoče knjižnice imajo različno dostopnost
gradiva: javno informativna s prireditvami, klasična knjižnična
z izposojo, strokovna obdelava gradiva ter hramba gradiva.
Tako vertikalno komunikacijsko jedro ločuje pot gradiva, ki
se obdeluje v ločeni lameli internega programa od dostave
do strokovne obdelave, ter pot obiskovalca. Skozi vhodno avlo,
zasnovano kot komunikacija in vir informacij o knjižnici,
obiskovalec preko kontrolne točke dostopa v interne programe
v etažah. Smer avle se po vseh etažah v hiši ponovi in predstavlja
hrbtenico programa, pult za izposojo je istočasno tudi kontrolna
točka vsake etaže. Širne površine prostega dostopa vključno
s predavalnicami, AV studii, računalniki v prostem pristopu
in bankah podatkov so tako zaključene celote, ki omogočajo
popolnoma prosto gibanje obiskovalcev. Z zelo spontanim varovanjem
gradiva postane knjižnica prostor spoznavanja in rušenja tabujev
o temnih sobanah polnih polic. Knjižnica vzpostavlja neformalno
vez z mestom in postaja mediateka.
III. Urbani dinamizem, ki obvladuje širši prostor in notranje
"vrtenje" informacij, generira čitljivost oblikovanja objekta.
Vsaka funkcionalna enota nosi s seboj svojo tipologijo - knjižnica
kot multufunkcionalni objekt te tipologije odraža v kompoziciji
členitev objekta po vertikali in horizontali. Pritličje je
zamaknjeno v globino fasade, nakazuje mestotvornost z aluzijo
na arkade, na bazi pritličja ležijo posamezni volumni, povezani
v enotno kompozicijo, s katero smo poudarili dinamizem dogajanja
od javnega proti internemu, kamor se hiša umirja. Avla se
v pritličju nadaljuje preko informacijskega pulta proti info
- centru s publikacijami v prostem pristopu in računalniškimi
terminali in proti večnamenskemu prostoru. Knjige, ki so po
etažah namenjene prostemu dostopu, so izpostavljene različnim
vplivom, ravno tako obiskovalec. V javni pristop se nameni
čimveč naravne svetlobe. Večji del severne fasade, ki ima
primerno difuzno svetlobo, je predviden v steklu, s čimer
obiskovalca povezuje z zelenjem parka in naprej z mestom,
južno fasado in streho pa je zasnovana v težkem gradivu, ki
zagotavlja dobro akumulacijo. Na oblogi se v rahlem tonu v
prekrivanju plasti pojavljajo natisnjene črke. Mogočni korpus
"KNJIGE" s črkami strukturiramo v občutljivo kompozicijo,
ki da vedeti, da je knjižnica - knjiga kot material samo nosilec
misli, misel sama pa rahla in nenehno spreminjajoča substanca.
Platnici knjige sta za 4 stopinje izmaknjeni iz pravega kota
in spet vnašata principe dinamike v korpus hiše. Na vzhodni
strani se kompozicija umiri in park nagovarja v tihem oblikovanju.
Z okni ustvarimo umirjeno grafiko, ki jo objema kompozicija
bočnih fasad.
IV. Danes smo že priča resnici,
da je vsaka knjižnica le člen v svetovni mreži znanja. Kot
nekoč po vodo na trg, se v knjižnico odhaja zajemat znanje.
Nekoč je bilo znanje le v pisani obliki na papirju, danes
čedalje bolj povzema drugo formo. Pojavlja se kot digitalni
zapis, ki nudi neslutene možnosti razvoja. Knjižnica bo tako
igrala vlogo stičišča svetovnih avtocest znanja in vse bolj
tudi prevajalca tega znanja iz različnih formatov v želeni
format. Ta format je danes več ali manj še vedno le papir,
saj je povzemanje z monitorjev daleč manj prijetno. Ampak
to ne pomeni, da bodo knjižnice nujno hranile ves papir. Prevajanje
v format papirja danes konkretno pomeni, da je knjiga univerze
Berkeley, ki je bila prejšnji teden objavljena, lahko s posredovanjem
knjižnice, ki ima dostop do baze podatkov, danes natisnjena
na papir že pri nas na mizi. Na univerzitetnih knjižnicah
v razvitejšem marsikateri študent s sabo prenaša notesnik,
ki ga v knjižnici sam vklopi na mrežo in tam študira. Tudi
to je aspekt, ki ga ni za prezreti. Knjižnico
je potrebno graditi tako, da bo lahko v prihodnosti integrirala
nove tehnologije, ki prihajajo, vendar mora istočasno igrati
vlogo hranjenja in posredovanja tiskanega materiala.Čeprav
se elektronski mediji izredno hitro razvijajo, ostajajo knjige
najbolj elegantna in zadovoljujoča pot do znanja, lepote literature…
Kljub občutljivosti sodobnih kislih papirjev se bodo zbirke
knjig ohranile v daljnjo prihodnost. Le da si bodo takrat
delile prostor z novimi, nam sedaj mogoče neznanimi tehnologijami.
Še vedno bo pa vse to v knjižnici in zato jo gradimo.
September 1998 |